Gorjanci

Gorjanci so najbolj znano in obiskano dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha (1178). Slovenski Gorjanci so le del ekološko celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško. Gorjanci so pomemben rezervoar pitne vode za celotno novomeško kotlino, saj so na strmih pobočjih številni izviri. Med njimi sta najbolj znana bajeslovna Gospodična in zaganjalka Minutnik, bistri potoki, kot so Kobila, Pendirjevka in Klamfer, pa so v severna pobočja vrezali globoke in slikovite doline. Naravne značilnosti opredeljujejo prostrani bukovi gozdovi z ohranjenima pragozdnima ostankoma na Ravni gori in Trdinovem vrhu. Popestrijo jih številne floristično zanimive košenice in različne gozdne združbe, ki so se razvile pod vplivom raznolikih ekoloških pogojih predvsem v dolini Kobile.

Po slemenu Gorjancev poteka državna meja. Na hrvaški strani je bil leta 1999 osnovan Park prirode Žumberak - Samoborsko gorje, na slovenski strani pa je predvideno, da se osrednji del Gorjancev zavaruje kot krajinski park.

Naravne danosti Gorjancev nadgrajuje vse od prazgodovine pestra poselitvena preteklost. Zanjo je značilno sožitje obmejnega slovenskega in uskoškega prebivalstva. Kljub zapleteni meji, ni znano, da bi povzročala kakršne koli zaplete med državama. To je posledica prijateljskih odnosov med prebivalci obeh strani, ki so tekom 2. svetovne vojne intenzivno sodelovali v Narodno osvobodilnem boju. Čete so bile mešane brigade in partizanski odredi. Umrlim borcem, Slovencem in Hrvatom, so posvetili spominski center na hrvaški strani v mestu Sošice.

Na Gorjance je vezano tudi bogato ljudsko izročilo, ki ga je literarno obdelal Janez Trdina (Bajke in povesti o Gorjancih).

Galerija